Predstavitev

Požari in z njimi povezane velike nesreče prebivalstva z izgubo imetja spremljajo človeštvo skozi vso zgodovino, z njimi pa tudi gašenje požarov s prvimi gasilnimi pripomočki in razvojem gasilne službe.

V srednjem veku je bila požarna služba in gašenje požarov v pristojnosti posameznih mest in trgov - župana in trškega odbora, ki je sprejemal tudi požarno varstvene predpise - požarni red.  Požari in njihove velike razsežnosti so bili pogost pojav mest in trgov, kar je bila posledica goste gradnje hiš na malem prostoru, večinoma grajenih iz lesa, kritih s slamo ali skodlami.

Zgodovina Ljutomera in okoliških vasi je polna  zapisov  o požarih, ki so jih povzročili bodisi  prebivalci sami ali narava in požarov, ki so jih povzročili sovražniki – Turki in kruci, v 16., 17. in v začetku 18. stoletja, z namernim požiganjem.

Požari so imeli katastrofalne razsežnosti; pogoreli so celi predeli ali pa je bil uničen večji del trga. Ena zadnjih večjih požarov v Ljutomeru sta bila - požar,  leta 1827, ko je pogorelo več kot polovica trga in požar,  leta 1832, ko je pogorel Stari trg. Po tem obdobju se je začela gradnja hiš z zidanimi materiali, ki so jo zahtevali že poostreni predpisi za večjo požarno varnost v strnjenih naseljih.

Da bi se izognili hudim in pogostim posledicam, ki so ji povzročali požari zaradi pomanjkljivih požarnih redov,  je bil za deželna mesta  in trge Avstrije, leta 1792 izdan Požarni red, posebej izdelan in sprejet  za deželo Štajersko, (po predhodnem požarnem redu Marije Terezije, iz leta 1773), v katerem je bila posebna pozornost namenjena ukrepom: kako preprečiti požar, ga pravočasno odkriti,  najhitreje pogasiti in odpraviti njegove škodljive posledice. Požarni red iz leta 1825 je še poostril gradbene in požarno varstvene predpise.

Na osnovi požarnega reda iz leta 1792, je magistrat trga Ljutomera sklenil kupiti 12 usnjenih veder za  vodo; prav tako si je moral oskrbeti po eno vedro tudi vsak premožnejši tržan. O nakupu prve brizgalke so tržani razmišljali šele leta 1806.

Po zatonu fevdalnih družbenih odnosov, v novih gospodarskih in družbenih razmerah, razvojem industrije in splošnega tehničnega napredka, se je tudi gasilska organizacija začela prilagajati novim zahtevam, z organiziranjem gasilstva v zanesljivo in učinkovito organizacijo za posredovanje z zato kar najbolj usposobljenimi ljudmi. Po sprejetem zakonu o društvih, leta 1867, v Avstro – Ogrski monarhiji, so v začetku 80. let tudi na slovenskem Štajerskem začela nastajati prostovoljna gasilska društva - požarne brambe. Leta 1881 je v izšla »Postava«,  ki je vsebovala red o požarni policiji in o gasilskih stražah, pravila gasilskih društev oziroma »požarne brambe«, obveznosti občin do nadzora nad društvenim delovanjem in finančno obvezo pri oskrbi društva z opremo in orodjem, društveno odgovornost, pristojnosti in naloge načelstva, načelnika in članov društva - organizacijsko in operativno sposobnost za preprečevanje in posredovanje pri požarih, vrste gasilnega orodja, gasilsko stražo, društvena pravila, solidarnost članov… To je precej prispevalo k nadaljnjemu razvoju prostovoljnih gasilskih društev, najprej v mestih in trgih na Slovenskem, kjer so bila društva  v večini v rokah Nemcev in nemško usmerjenih Slovencev, čeprav je bila večina aktivnih članov Slovencev, nato pa tudi po vaseh, posebno na slovenskem Štajerskem, kjer so pozneje nastala tudi  narodna gasilska društva, kot odraz  narodne zavesti spodnje štajerskih Slovencev, v obrambi proti germanizaciji.

Gasilsko društvo v Ljutomeru, ustanovljeno leta 1871 spada med najstarejša gasilska društva na Slovenskem, saj je le nekaj društev nastalo pred letom 1871, med njimi tudi na slovenskem Štajerskem. Drugo najstarejše gasilsko društvo na ljutomerskem območju je nastalo v Veržeju, leta 1880, katerega predhodnica je bila »požarna bramba« iz leta 1868, s slovenskim poveljevalnim jezikom. Ob koncu 19. stoletja, v letih 1892 - 94 so na Murskem polju pričela množično nastajati prva slovenska gasilska društva, kot odraz narodne zavesti, katerih pobudnik je  bil kmet, Josip Karba, tajnik okrajne posojilnice v Ljutomeru. Istega leta so se društva povezala v Zvezo muropoljskih gasilnih društev,  predhodnico Zveze prostovoljnih gasilnih društev v političnem okraju Ljutomer, nastale oktobra 1894 leta, kateri je načeloval posestnik, Jožef Rajh iz Mote. Josip Karba je bil pozneje dolgoletni tajnik Zveze. Podpornik nastanka gasilskih društev in pobudnik  zveze gasilskih društev v okraju je bil rodoljub, Ivan Kukovec, krajevni politik, okrajni  zastopnik in deželni poslanec, ustanovitelj in prvi načelnik okrajne posojilnice, nastale leta 1872 v Ljutomeru. Posojilnica je dajala društvom in njihovi  zvezi stalno finančno podporo.

Gasilsko društvo v Ljutomeru je bilo od nastanka, 1871 leta, pa  do konca 1. svetovne vojne, leta 1918, v rokah nemških tržanov in nemško mislečih Slovencev. Po razpadu Avstro – Ogrske monarhije se je društvo priključilo Zvezi prostovoljnih gasilnih društev v političnem okraju Ljutomer.